Priznam, da sem si dolgo mislil, oziroma sem imel predstavo, da je psihoterapija nekaj, kar je za ljudi z res hudimi težavami. Prav tako sem bil kar malo skeptičen, če to sploh pomaga. Zaradi tega sem bil prepričan, da to ne bo nikoli zame, saj nisem niti imel kakšnih tovrstnih težav.
Nekaj časa nazaj pa se mi je vseeno začelo dozdevati, da bi se morda moral odpraviti na psihoterapijo. Prišli so tisti dnevi, ko sem bil čisto na tleh. Nisem več vedel kaj narediti, oziroma kaj čez dan početi. Dnevi so postali standardni in monotoni. Zjutraj sem šel v službo, nato se vrnil in preležal skoraj celi dan, kar pa je samo še negativno vplivalo na moje počutje. Rabil sem nek pogovor a se mi je zdelo, da nimam nikogar s kom bi se lahko pogovarjal o čem takšen.
Zato se mi je zdela psihoterapija še edina možnost, oziroma edina, ki bi mi bila dostopna in na voljo. Moram pa reči, da sem že po prvem pogovoru zamenjal svoje mnenje. Psihoterapevt mi je namreč res pomagal. Vzel si je čas in prisluhnil mojim težavam. Te je probal razumeti kakor je pač lahko, nato pa mi dajal določene napotke. Seveda mi je razložil, da mi on ne bo moral rešiti vsega. Lahko mi bo le dal napotke, kaj narediti, oziroma v kateri smeri razmišljati. Že to pa je bilo zadosti. Rabil sem v bistvu le nekoga, ki bi me poslušal, ter mi dajal občutek, da je z mano v tem in da nisem sam.
Zato se je moje počutje močno izboljšalo že po tisti prvi terapiji. Z vsakim naslednjim obiskom pa je šlo le še na bolje. Tako lahko sedaj iz lastnih izkušenj povem, da je psihoterapija res nekaj posebnega. Zato te ne sme biti sram, če razmišljal o čem takšnem.