Anton Podbevšek, živel si dolgo pred nami. Tvoj čas je bil drugačen, počasen, morda tišji, brez vseh teh zaslonov in nenehnega hrupa. Pa vendar, ko berem tvoje besede, imam občutek, da si tukaj. Da si nekje vmes, med vrsticami, med pavzami, med pomenom in občutkom.
Anton Podbevšek, tvoj način pisanja je bil drugačen od današnjega. Nič ni bilo na silo. Nič ni bilo tam zato, da bi očaralo, dokazovalo ali zvenelo pomembno. Pisal si, ker nisi mogel drugače. Pisal si, ker si moral nekaj povedati, čeprav morda nikoli nisi vedel, kdo bo to sploh kdaj prebral.
Dragi Anton Podbevšek, besede si postavljal nežno. Kot da si vedel, da nosijo težo. Vsaka vrstica je imela zrak okrog sebe, dih. Tvoje pesmi niso kričale, niso tekmovale. Bile so prisotne. Tako, kot je prisoten veter, ko se ustaviš in ga zares poslušaš.
V tvoji poeziji ni bilo velikih razlag ali dramatičnih zaključkov. Pisal si o dežju, ki pada na streho, o ptici na veji, o človeku, ki gleda v zvezde. O stvareh, ki še danes obstajajo, a jih redko kdo zares vidi. Ti si jih. In to si znal ujeti v stavek, v sliko, ki ostane v glavi še dolgo po tem, ko pesem končaš.
Anton Podbevšek, morda nisi iskal priznanja, morda sploh nisi vedel, da bo kdo tvoje besede hranil desetletja kasneje. A jih je. In zdaj, ko jih berem, čutim, da si bil iskren. Iskren do sebe, do sveta, do čustev, ki jih ni vedno lahko ubesediti.
Dragi Anton Podbevšek, nisi imel socialnih omrežij, nisi imel plakatov z obrazom, pa vseeno si dosegel več kot mnogi danes. Ujel si človeka v trenutku.
Tvoje besede so tihi spremljevalci mojega vsakdana. Ko svet postane preglasen, preberem tvojo pesem in spet zadiham. Tvoje pesmi me ne silijo, da jih razumem. Dotikajo se me tam, kjer ni treba razlagati – v srcu. V njih najdem svoj nemir, svojo tišino, svojo resnico. In za to – hvala.