Ko sva z možem kupila parcelo na robu vasi, sva bila navdušena predvsem nad razgledom. Odprta polja, gozd v ozadju in občutek, da si končno malo bolj odmaknjen od mestnega vrveža. A romantika se je hitro razblinila, ko sva ugotovila, da se med našimi gredicami vsak dan sprehaja sosedov kuža, ki je imel izjemno veselje do prekopavanja zemlje. In tako se je začelo moje raziskovanje, kako najbolje zaščititi prostor, ne da bi pokvarila pogled. Rešitev so bile mrežne ograje.
Najprej sem mislila, da gre za nekaj preveč preprosto, skoraj improvizirano. V glavi sem imela sliko tankih, nerodnih ograj, ki jih veter premakne že ob prvem močnejšem sunku. A ko sem si začela ogledovati ponudbo, sem hitro ugotovila, da so mrežne ograje danes povsem druga zgodba. Robustne, estetsko nevtralne, enostavne za montažo in presenetljivo dolgotrajne.
Ko sva jih naročila, sem pričakovala celodnevni projekt z veliko težavami. A montaža je bila presenetljivo preprosta. Stebri so šli v tla gladko, mreža se je lepo napela in na koncu je vse skupaj delovalo minimalno, a zelo učinkovito. Ko sva stopila nekaj metrov stran, sem imela občutek, da je vrt končno dobil urejen in jasen okvir, brez da bi karkoli vizualno obtežilo prostor.
Najlepši trenutek je bil nekaj dni kasneje, ko sem opazila, da so moje sadike končno ostale nedotaknjene. Nič več izkopanih lukenj, nič več razmetane zemlje. Zvenelo je skoraj banalno, a priznati moram, da so mi mrežne ograje prinesle več miru, kot sem pričakovala. Nekako je vse skupaj začelo delovati bolj prijetno in organizirano.
Sčasoma sem opazila, da ograja dobro prenaša vse vremenske neprilike. Dež, sneg, močan veter – nič je ni zmotilo. Nobenega posedanja, nobenega zvijanja, nobene rje. Mrežne ograje so se izkazale za eno izmed tistih odločitev, ki jih sprva jemlješ kot nujno zlo, potem pa se izkažejo za izjemno pametno naložbo.