Jutrišnja pot v naše glavno mesto bo kar dolga in nevarna. Napovedano je močno sneženje. Zakaj potem sploh na cesto. Bi se izognil, če bi se dalo, pa ne gre. Moj dedek me je prosil za prevoz.

Sam ne upa na cesto v takšnih razmerah, kar je razumljivo, je že v letih, pa še sluh mu ne dela več najbolje. To je tudi razlog najinega potovanja. Pregled pri ušesnem specialistu in test, kakšni slušni aparati so primerni za njegovo uho. Prestavitev termina ne pride v poštev, že zdaj je moral čakati več kot šest mesecev, da je prišel na vrsto. Po redni poti, ne samoplačniško, ki bi bilo verjetno hitreje. slušni aparati pa so nujni za njegova ušesa, sluh mu kar pošteno peša, zato ga je babica naročila na pregled pri specialistu, je včasih kar živce zgubljala zaradi njega. Ni vedela več ali res ne sliši ali pa se samo dela, da ne sliši, kot večina moških naredi, ko ženska začne s svojim ropotanjem. Pa ga je preverila in ugotovila, da revež res ne sliši. Pred odhodom se pogovorim še z babico, da mi poda potrebne informacije, ker dedek ne bo povedal vsega kar mora. V papirnati kuverti mi da napotnico za zdravnika specialista in pa listek z naslovom ordinacije in uro, kdaj je naročen na pregled. Zraven je bil še letak na katerem so bili opisani slušni aparati.

Obkrožen je bil prvi na vrhu, torej tega sta izbrala. Pogledam ceno, nič, strošek krije zdravstvena zavarovalnica. Na hitro preletim karakteristike, mižerija. S tem aparatom ne bo slišal nič boljše.

Vprašam, zakaj sta izbrala tega. S palcem in kazalcem podrsa. Razumem, finance so problem. Pred odhodom skočim še na bankomat po gotovino, dedkova ušesa bodo krasili slušni aparati kot si jih zasluži, ne glede na ceno. To je najmanj kar lahko storim za njiju.…