Vedno sem se spraševal, kako lahko lovci ponoči sploh kaj vidijo, oziroma kako imajo lahko pregled nad gozdom ponoči, ko je življenje v gozdu najbolj živo. Ko pade tema, se namreč vse skrije v to. Ker so naše oči precej omejene, v nasprotju z živalmi, pa seveda ne moramo nič videti. Zaradi tega mi to ni bilo nikoli zares jasno. Potem pa sem prvič prišel v stik s termovizijo in spoznal, da obstaja čisto nov način pogleda na svet.
Prvič sem jih spoznal, ko sem se odpravil do soseda, ki je lovec. Ta me je namreč ravno prosil, če bi mu lahko pomagal pri nekem opravilu, saj bi mu dodaten par rok prišel še kako prav. Takrat me je čisto osupla termovizija, kajti delo, pri katerem sem mu moral pomagati, je bilo postavljanje lovskih kamer po gozdu. To pa niso bile kar neke lovske kamere. Bile so prav posebne, kajti delovale so z termovizijo. Na ta način so lahko bile namreč funkcionalne tudi ponoči, ter bi lahko dobil dobro sliko tega, kako izgleda nočno življenje gozda.
Ker me je takrat termovizija začela tako zanimati, ter je to videl tudi on, me je naslednji dan povabil k sebi, da sva si skupaj ogledala vse kar so kamere zajele. Takrat pa se prav spomnim, kako sem se počutil. Občutek je bil kot tisti, ko si otrok in greš v trgovino z igračami. To se mi je res zdelo ravno tako. Ko pa sem si lahko ogledal vse slika, me je termovizija samo še bolj navdušila. Najbolj je bilo zanimivo to, da so kamere delovale na način, da so se aktivirale ko so senzorji zaznali kakšno gibanje. Na ta način ni prišlo do nepotrebnih slik, ki ni bi pokazale ničesar. Vse slike so na sebi imele tako kakšno žival, ki je ravno takrat zašla mimo kamere.